Foto: Jure Lenarčič
Tokrat je bila pot res dolga. Več kot 2 leti kvalifikacij,
svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo, veliko svetovnih pokalov ter vsaj 3
pripravljalne ekspedicije. Nešteto treningov ter dnevnih usklajevanj forme in
regeneracij. Že priti na Olimpijske igre v naši disciplini je velika nagrada,
dosežek in čast, tja se hodi zastopat državo, šport, zvezo ter na koncu družino
ter samega sebe.
Na Olimpijskih igrah sem bil že 3 krat, pa mi je bilo vsakič
kot prvič. To je preprosto tako velika stvar za mene, kot športnika, da
preprosto nikoli ne postane rutina. Pa dobivam nešteto vprašanj: Zdaj vam bo
verjetno lažje, glede na to, da se udeležujete iger že četrtič? Ali imate še
dovolj motivacije za te OI, glede na to, da že imate zlato medaljo iz Tokia? Žal
ne, glava se mogoče trudi razmišljati tako, srce pa bije na enak način kot pred
tistimi prvimi igrami v Londonu, 12 let nazaj. Morda še malo huje, ker sem že okusil
zmago in so tako cilji še višji.
Skratka, pozabiti hočem, kar je bilo do sedaj, kako je bila
težka pot do tja ter kaj sem dosegel do sedaj. V Pariz grem z čisto glavo in
željo v srcu prinest medaljo domov, tako kot pred vsakimi igrami do sedaj.
Še enkrat hvala vsem za podporo od Londona, Ria, Tokia in do Pariza. Paris, me voilà!.
